23.6. ob sončnem zahodu je zagorel PLAMEN UPANJA ZA PRAVIČNO SLOVENIJO – pri sv. Jeri na Trdinovem vrhu in na Triglavu. Oba plamena bomo prinesli na shod Civilne družbe za pravično Slovenijo.

Civilna družba 31 gibanj v deklaraciji opozarja, da je Slovenija čedalje bolj talec centrov moči. Vabi k podpori in udeležbi na shodu 27. junija 2013 v Unionski dvorani v Ljubljani.

Civilno družbene organizacije in gibanja, ki predstavljamo širok spekter slovenske družbe, ugotavljamo, da so razmere v naši domovini dramatične.

Izražanje groženj in nasilja proti drugače mislečim posameznikom ter skupinam je v zadnjih mesecih povsem preseglo mejo dopustnega. Nasilje z obiskovanjem na domovih, obešenje lutk, uprizarjanje sojenj, grožnje kristjanom s klanjem, grozeči grafiti na domovih, nasilje množice nad ministrom, zažiganje vrat državnih institucij, grožnje s kockami nekdanjemu ustavnemu sodniku, pozivi k uboju predsednika vlade… Kam plovemo?

Naj bomo Slovenci še tako razdvojeni in sprti, v eni točki se vsi strinjamo: slabe kadre imamo zato, ker nas je tako malo. Kolikokrat sem slišal to razlago – recimo, kako naj dva milijona ljudi nabere parlament, ki nam ne bi bil v sramoto? Iz tako majhne populacije je zdajšnji cvetober pač to, česar smo sposobni, hvala in adijo.

Pred natančno dvema desetletjema sem bil z vodopivci, pevskim zborom primorskih študentov, v Lemontu. To je manjši kraj nedaleč stran od Chicaga, kjer so se zbirali Slovenci.

Avtor ugotavlja, da smo Slovenci iz mita o drugi Švici in dolgo opevane nadpovprečnosti ustvarili podpovprečne rezultate. Razlog vidi v negativni kadrovski selekciji, preko katere koristolovske elite ohranjajo vpliv in moč v državnih podjetjih, javnih institucijah in javni upravi. Kdaj nam bo zadosti hudo, podjetja zadosti razsuta in država zadosti obubožana, da bomo zmogli prelom?

Pisatelj Boris Pahor v pismu navaja, da je preoblečeni levici uspelo z demonstracijami in z izjavo protikorupcijske komisije blokirati Janšo in omogočiti svoj prehod na oblast brez volitev.

Avtor analizira Zaključno poročilo o nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank, ki ga je izdala Komisija za preprečevanje korupcije. Meni, da komisija ni spoštovala zakona in ugotavlja več napak in nedoslednosti, zaradi katerih poročilo ne more biti zadosten pogoj za medijsko sicer zelo podprte zahteve po takojšnjem odstopu obtoženih. Ker, po mnenju avtorja, takšne metode vse preveč spominjajo na čarovniški srednji vek.