Bile so grozne sanje. Pred hišo se, kdo ve od kod, sredi noči zbere skupina pobesnelih ljudi. Tulijo, žvižgajo, zvonijo, tolčejo po vratih … Otroci pritečejo iz spalnice in me preplašeno gledajo. Vse bo v redu, pojdite spat, jim rečem. Odklepam vrata v zavesti, da v življenju, Bog mi je priča, nisem storil prav ničesar, kar bilo lahko sprožilo takšno tuljenje. Odprem, zunaj pekel. V podpis mi molijo neki papir, na katerem razberem zgolj »naše«. Podpiši, se dere mladenič, najmlajši iz množice, a očitno glavni. Do jutri se morate izseliti! Debelo ga gledam, besede vstopajo v možgane počasi, občutek je, da tečejo minute. Priskoči snemalec in me snema, za njim nasmejana novinarka z mikrofonom, kot bi pokrivala gledališko predstavo. Odgovor noče iz grla, le počasi ga sestavim. Pa kako, saj to ni zakonito? Nimate te pravice! Pošteno sem si prigaral to hišo! Odgovori mi huronski krohot, ta glavni pa, nekoliko mirneje in zarotniško, kot da bi sklepala pakt: »Sicer vas vržemo skozi okno ali obesimo pod mostom. Tam, kjer smo one pametne svetnike zadnjič. Bi to rad, aaa?« Ne zdržim več, zaloputnem vrata in se takoj za njimi sesedem. V vrata prileti še balon rdeče barve in nekaj sekund za tem zagori ograja … Rajanje tolpe prekine glavni z rezkim: Gremo! Tolpa spontano utihne, jaz pa se ves poten zbudim.
A ne morem kar tako mimo vsega. Ne morem zato, ker so se realni dogodki v Sloveniji preteče približali tem groznim sanjam. V zadnjih mesecih je izražanje groženj in nasilja proti konkretnim in drugače mislečim posameznikom ter skupinam povsem preseglo mejo civilizacijsko dopustnega. Naj osvežim spomin na nekaj takšnih dogodkov: nasilje nad mariborskimi svetniki z obiskovanjem na domovih, obešenje lutk z obrazi mariborskih svetnikov na dravskem mostu, obešanje lutk politikov in javnih osebnosti na protestih v Ljubljani, uprizarjanje sojenja nekaterim javnim osebnostim z obsodbo metanja skozi okno, napisi z grožnjami kristjanom s klanjem po zgledu s konca druge svetovne vojne, grozeči grafiti na domu prvega ustavnega sodnika, nasilje množice nad ministrom ob prihodu na državno proslavo, zažiganje vrat in ograj državnih institucij, grožnje s kockami nekdanjemu ustavnemu sodniku v eni od TV-oddaj, pozivi k uboju nekdanjega predsednika vlade, zažiganje slik in lutk politikov …
Nedopustna sprevrženost
Takšne manifestacije groženj in nasilja so povsem sprevržene in nedopustne, ker reševanje nestrinjanja in konfliktov, kar je sicer povsem običajen del našega življenja in dela, potiskajo iz demokratičnega dialoga ali moči argumentov na področje nasilja ali argumentov moči. Še več, za način reševanja konfliktov povsem eksplicitno in z neskončno lahkotnostjo sugerirajo konkretne barbarske metode ustrahovanja, sežiganja, kamenjanja, obešanja in ubijanja, ki jih dodatni učinki množic lahko nesluteno razširijo. Akterji pri tem očitno pozabljajo, da so podobna dejanja v preteklosti že privedla do katastrof nacionalnih in svetovnih razsežnosti. Je grozljivost časov od 60 do 80 let nazaj res že povsem zbledela, da si nekateri želijo ponovitve?
Pri tem ni dovolj, da se tolažimo, da gnev morda ni usmerjen proti nam osebno. Je tudi povsem nepomembno, ali osebno menimo, da je usmerjen proti pravim ali napačnim, čeprav je racionalno povsem jasno, da za sistemsko slabo stanje v državi, ki je rezultat večdesetletnega dogajanja, ne more biti kriva peščica tistih, ki so se ravno znašli na pomembnih položajih. Zavedati se moramo, da v trenutku, ko privolimo v takšne manifestacije groženj in nasilja proti komur koli, privolimo v domovinsko pravico takšnih metod. In potem – saj poznamo: »Prišli so po levega soseda in sem bil tiho. Potem so prišli po desnega in sem bil spet tiho. Nato so prišli pome – a žal ni bilo nikogar več, ki bi proti temu protestiral.«
Razbito medijsko ogledalo
Če želimo torej živeti v civilizirani demokratični družbi, se moramo takšnemu izražanju groženj in nasilja odločno upreti. Tako posamezno kot skupaj. Še prav posebno pomembno vlogo imajo pri tem mediji, ki s svojim slikanjem (ne)stvarnosti ter komentiranjem le-te odločilno usmerjajo in ustvarjajo javno mnenje. Žal ugotavljamo, da najvplivnejši slovenski mediji do dogajanja niso vzpostavili kritičnega odnosa, pač pa so ga nekritično dopuščali ali celo aktivno spodbujali. Pri tem ne mislim zgolj na golo poročanje o dogodkih, ampak na celovitejšo obravnavo s komentarji in razkrivanjem ozadij, kar edino odpira dovolj prostora za široko in celovito razumevanje.
Za ponazoritev si poglejmo komentiranje aktualnih dogodkov na programu TV Slovenija v obdobju od 1. 11. 2012 do 12. 3. 2013. Oddaje, ki omogočajo obravnavo takšnih tem s komentarji in gosti, so Odmevi, Odkrito, Pogledi Slovenije, Studio City in Tednik. V tem času se je zvrstilo 87 oddaj Odmevi, 10 oddaj Odkrito, 11 oddaj Pogledi Slovenije, 17 oddaj Studio City in 17 oddaj Tednik. V teh oddajah je bilo skupaj obdelanih približno 420 tem. Seveda so se nekatere teme ponavljale večkrat, presenetljivo pa opisani problemi izražanja groženj in nasilja niso bili niti enkrat globlje obdelani! Enkrat (Odmevi, 11. 2. 2013) je bila razprava na temo sovražnega govora, in sicer na primeru govora takratnega predsednika vlade na shodu Zbora za republiko, kjer je nasilje, medijski linč in opravičevanje protizakonitih ravnanj označil za levi fašizem. V eni oddaji (Studio City, 17. 12. 2012) pa smo gledali celo smešenje in spodbujanje sovraštva do nekdanjega ustavnega sodnika, domnevno zato, ker je poudaril ustavno pravico do mirnega zbiranja. V več prispevkih smo gledali analize očitkov policiji zaradi domnevno pregrobih posegov na protestih in tudi več pozivov po mirnih protestih. Zažiganje, obešanje, klanje, metanje skozi okno in podobno grozljivi izrazi groženj in nasilja pa niso doživeli omembe vredne obravnave. V istem času so bile obravnavane še številne druge teme, med drugim tudi o kitajskih milijarderjih, kitajski komunistični partiji, Kongu in Maliju, Timbuktuju, političnih razmerah v Venezueli, volitvah v Keniji in še bi lahko našteval. S tem ne sporočam, da so te teme nepomembne, pač pa opozarjam na absurdno odsotnost poglobljene obdelave precej bolj usodnih tem.
Če si grozeče, nasilne in sovražne Slovenije ne želimo, moramo začeti dosledno spoštovati civilizacijske demokratične norme. Ne zgolj deklarativno z besedami, pač pa konkretno z dejanji in brez izgovorov, da imamo vsega dovolj ali da je v dobi družabnih omrežij vse drugače. To velja vedno in za vse, pa najsi gre za leve, desne, zgornje, spodnje ali srednje, in ne zgolj po potrebi in takrat, kadar nam slučajno prav pride, da obračunamo z nam neljubo osebo. In velja še prav posebno za medije, slikarje naše (ne)stvarnosti. Sicer lahko grozne sanje postanejo resničnost.