Mitja Štular: Sanjsko moštvo

Sanjsko moštvo

dr. Mitja Štular

Bil sem poldrugo desetletje mlajši kot danes, ko sem se čudil kadrovski izbiri v upravo enega od slovenskih podjetij, ki je bilo takrat še v državni lasti. Namreč, oseba, ki je bila imenovana na položaj, je bila dokazano nesposobna že celo kariero, od študentskih let dalje. Ko sem to začudenje izrazil starejšemu in bolj izkušenemu kolegu, mi je dejal: “Ne boš verjel, po kakšnih kriterijih se na takšne položaje kadruje. Sposobni in pokončni nimajo nikakršnih šans!” Ne morem trditi, da se me je to takrat kaj posebej dotaknilo, zapomnil sem si pa. Vedno sem nekako verjel, da smo v samostojni Sloveniji zmožni na vodstvene položaje v javnem sektorju, gospodarstvu, politiki in povsod drugje izbirati najboljše in najbolj verodostojne posameznike. Če se je zgodilo kaj takšnega, kar temu ni pritrjevalo, in to je bilo vse bolj pogosto, sem se tolažil, da odločevalci pač ne vedo vsega. A sem skozi leta spoznal, kako prav je imel moj kolega. Ni res, da ne vedo, pač pa tako ravnajo prav zato, ker vedo!

Primerov je na pretek, skoraj vsak dan slišimo za kakšnega novega. Jih je toliko, da postaja nevarno, da smo se na to stanje že povsem navadili. Včasih je prav komično, saj izgleda, kot da sestavljamo nogometno moštvo na način, da izberemo pol takšnih, ki ne znajo teči, in tretjino takšnih, ki sicer znajo teči, a namenoma v napačno smer, ker igrajo za nasprotnika. Če malo poračunate, boste ugotovili, da je onih, ki so dobri in bi odgovorno igrali za našo ekipo, premalo, da bi lahko dobili tekmo.

Mlini na veter

Za ilustracijo vas bom spomnil na dogodek sredi februarja, pri katerem se je negativna kadrovska selekcija vladajoče koalicije, torej tistih, preko katerih mi državljani izvajamo oblast v državi (hm!), pokazala v vsej svoji grotesknosti. Ministrstvo za infrastrukturo je pripravilo javno predstavitev razpisov na področju proizvodnje električne energije iz vetrne in vodne energije. Glavni gostitelj je bil gospod Tilen Smolnikar, vodja Sektorja za obnovljive vire energije na Ministrstvu za infrastrukturo. Po dogodku, ki je trajal več ur, ga je novinarka komercialne televizije povabila pred kamero, da odgovori na nekaj osnovnih vprašanj v stilu kakšno je trenutno stanje, koliko denarja je predvidenega za nove investicije, kdo prednjači v svetu, kje v Sloveniji bi lahko postavili vetrnice, kakšen je vpliv na ptiče… Gospod, ki sicer že več kot leto dni vodi sektor, v katerem se s tem ukvarjajo, in ki je pred tem sedel na večurnem dogodku, pojasnjeval ali vsaj poslušal pojasnila drugih, je jamral, vzdihoval, se nasmihal, prestopal in se celo trudil, a ni ponudil prav nobenega odgovora. Iz vsega je bilo razumeti zgolj to, da se mora posvetovati s kolegico (sprašujem se, zakaj ni ona vodja), da obstaja neka karta in da si Slovenija prizadeva, da bo izpolnila cilj, ki je postavljen. Kakšen, ne ve, kako ga bo dosegla, pa tudi ne. Za trenutek se mi je zazdelo, da je celo presenečen, ker novinarko to sploh zanima, še posebej ono o ptičih, ga je kar šokiralo.

Njegovo popolno nepoznavanje problematike, za katero je sicer kot vodja sektorja zadolžen, je tako sramotno, da je bilo prispevek nevtralnemu gledalcu še gledati mučno. Vsaj meni. Nimam se za naivnega, a moram priznati, da nikakor nisem pričakoval, da smo padli že tako nizko. Dogodek je odmeval tudi v tujini, morda še bolj kot doma.

Na mesto vodje sektorja je bil gospod imenovan po javnem razpisu, a smo glede na videno lahko povsem prepričani, da kriteriji niso bili znanje, sposobnosti in izkušnje. Njegov izbor na visoko uradniško mesto je v posmeh vsem nam, še prav posebej pa tistim, ki imajo bistveno več znanja in sposobnosti, pa niso bili izbrani. Zaradi takšnega imenovanja bi morali odstopiti prav vsi, ki so imeli pri tem kakršnokoli besedo.

A zgodilo se ni skoraj nič. Gospoda so naslednji dan sicer razrešili s položaja vodje in mu dali drugo mesto na ministrstvu. Morda upajo, da bo tam bolj uspešen, še bolj verjetno pa je, da so ga umaknili v senco, da se na videno katastrofo malo pozabi. Nihče pa ni pojasnil, na kakšen način je sploh postal vodja in s katerimi kompetencami je prepričal. Nihče tudi ni pojasnil, kdo je opravil izbor in koliko drugih kandidatov se je prijavilo za to mesto, upajoč, da gre za nepristranski izbor, v katerem bo zmagal najboljši. Nihče ni opravil ali vsaj najavil revizije postopka izbora. In nihče, prav nihče ni prevzel odgovornosti za takšen izbor in sramoto.

Opravičilo predsednika vlade

Naivno sem pričakoval, da se bo oglasil predsednik vlade in se opravičil davkoplačevalcem, ker s takšnim kadrovanjem zapravljajo naš denar in ugled. Pa se ni. Z nekaj ironije naj dodam, da ga celo razumem – če bi to storil tokrat, bi to moral delati vsak dan in res ne bi imel časa za čisto nič drugega. Če smo namreč nizko tukaj, smo nizko tudi še kje drugje. Spomnite se številnih drugih primerov kadrovanja v zadnjem času, o katerih se sliši, pa tudi onih, o katerih se nič ne sliši. Naivno bi bilo pričakovati, da je kaj bistveno bolje od opisanega primera.

Ker je negativna kadrovska selekcija eden od temeljnih problemov, ki ga v Sloveniji imamo, in ker se je na opisanem primeru tako nazorno pokazal, sem pričakoval, da bo javna medijska hiša, ki jo mesečno plačujemo, dogodek in problem izdatno pokrila s poročanjem in komentiranjem. A so ga preprosto zamolčali. Zato morda tudi vi, ki to berete, zanj niste slišali. Pa ne samo za tega, verjetno tudi za številne druge ne.

Pozitivna teorija pravi, da bi morali biti mediji čuvaji demokracije in pravičnosti ter da bi morali z nadziranjem preprečevati odklone in stranpoti družbe. V praksi so lahko tudi nasprotje tega, namreč tisti, ki utrjujejo in podpirajo odklone in stranpoti družbe. Lahko so trobila v rokah diktature ali lobijev, lahko so zaslužkarji, ki prodajajo svoj medijski vpliv za denar, lahko so manipulatorji javnosti s točno določenimi cilji. Za večinske slovenske medije je povsem jasno, da so v veliki večini politično levo usmerjeni, zaradi česar izkazujejo pristranski odnos do dogajanj na političnem parketu.

Oblast ima ljudstvo

Tukaj imamo državljani velik problem. Dogajajo se stvari, ki jih plačujemo, a jih ne podpiramo, ker so škodljive za skupnost, v kateri živimo. Večinoma se dogajajo celo za našim hrbtom, proč od oči. Kadar slučajno celo gledamo v pravo smer, nam vržejo medijsko dimno bombico, da se obrnemo proč. Če se kljub temu ne, se pa akterji delajo, da je vse normalno. In državljani pozabimo, ker imamo dovolj resnega dela, saj moramo zaslužiti za svoje življenje in davke, s katerimi financiramo ta cirkus. Mediji so naši zavezniki zgolj delno in zgolj nekateri, nenazadnje so nekateri podvrženi tej isti negativni selekciji, o kateri kritično pišem.

In kaj nam je storiti? Najprej moramo razčistiti, da je opisano dogajanje v državi nekaj, kar nas zelo zadeva. Ker gre za našo skupno prihodnost in ker se porablja naš denar. Zatem se moramo truditi, da smo kot posamezniki čim boljši, čim bolj kompetentni, s čim več znanja in izkušenj, s čim širšim in odločnim pogledom na svet okrog nas. Ker sem optimist, še vedno nekoliko ignoriram to, kar mi je rekel kolega, da takšni nimajo nobenih možnosti. Potem moramo prebrati tretji člen ustave, ki pravi, da ima v naši državi oblast ljudstvo. Zveni kot s partijskega kongresa, a mislim resno. Oblast lahko uresničujemo neposredno, torej da kandidiramo na odgovorna mesta in smo izvoljeni ali izbrani, in/ali posredno, da volimo tiste posameznike in stranke, ki so vredni našega zaupanja. In nazadnje moramo predvsem izostriti naše čute v smeri spoznavanja, kdaj gredo stvari prav in kdaj narobe, kaj je pomembno in kaj ne, ter kje je potrebna naša pomoč. Pri tem vam svetujem, da še najbolj zaupate zdravi pameti in razumu, ki sta bila položena v vsakega od nas.

Objavljeno v časniku Družina – Slovenski čas.