Nedavno Zaključno poročilo o nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank, ki ga je izdala Komisija za preprečevanje korupcije, je močno odjeknilo v javnosti, za kar so učinkovito poskrbeli predsednik komisije, mediji in predstavniki nekaterih političnih strank. Predsednik komisije se je skušal že v prvem nastopu vnaprej zavarovati pred morebitno polemiko z opozorilom, da je poročilo dokončno in da bodo člani komisije postali tarča napadov s strani politike. S čustvenim zaključkom je napovedal le dve možni posledici: ali bodo vse člane komisije zaprli ali pa bo politika sprejela odgovornost in ustrezne ukrepe. Zanimivo je dvoje:
(1) da predsednik komisije ni dopustil prav nikakršnega dvoma v pravilnost postopka in zaključke komisije, kljub temu, da je poročilo rezultat enostopenjske obravnave zgolj znotraj komisije in obravnavanim osebam ni bilo predhodno predloženo, in
(2) da je k takojšnjemu ukrepanju javno pozval predvsem politiko, pri čemer so mu mediji nudili močno in takojšnjo podporo. S tem se je komisija postavila v nekakšno pozicijo nezmotljivosti in implicitno sporočila, da je takojšnja medijsko-politična eksekucija obdolžencev pravilno in pričakovano dejanje. Kdor bi utegnil podvomiti v nezmotljivost, se bo znašel v vnaprej diskvalificirani kategoriji napadalcev komisije s strani politike, kar je ob vsej medijski podpori grozljivo slaba pozicija – ne glede na utemeljenost očitkov, dvomov ali kritik.
V skladu s pozicijo nezmotljivosti, ki jo želi zavzeti komisija, bi moralo biti poročilo brez napak, povsem objektivno in brez sence, pripravljeno v skladu z ustaljenimi in preverjeno pravilnimi procedurami ter z jasnimi dokazi za zapisane očitke. A temu v večjem delu ni tako. Nekaj pomembnejših netočnosti in pomanjkljivosti navajamo v nadaljevanju.
Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije ter Poslovnik komisije za preprečevanje korupcije določata, da mora komisija osnutek ugotovitev predhodno poslati obravnavani osebi v izjasnitev in mnenje. To se ni zgodilo, čeprav bi se moralo. Nelogično je sklicevanje nekaterih na izjemo, po kateri bi vnaprejšnja seznanitev ogrozila morebitne predkazenske, kazenske, nadzorne ali sodne postopke. Če bi bilo temu tako, komisija poročila ne bi smela razkriti javnosti. Nespoštovanje določila o seznanitvi je velik vsebinski problem, saj pomembno povečuje nevarnost, da komisija iz parcialno pridobljenih sicer pravilnih podatkov sestavi napačno zgodbo, obravnavana oseba pa nima možnosti, da se glede tega izjasni in predstavi svoje mnenje. Poročilo je tako lahko preveč enostransko in, če uporabimo izrazoslovje komisije, “izrazito obremenjeno s tveganji napačnih zaključkov”. Naj dodamo, da je seznanitev z osnutkom poročila tudi stalna praksa vseh služb notranjih revizij v podjetjih in bi še toliko bolj morala biti tudi praksa Komisije za preprečevanje korupcije, saj njeni ukrepi lahko pripeljejo do bistveno hujših posledic in sankcij. Revizor, ki krši načelo seznanjanja revidirane osebe, lahko izgubi dovoljenje za opravljanje nalog revidiranja.
Predpostavke, na podlagi katerih je komisija prišla do določenih zaključkov, ponekod niso navedene ali so napačne. Jasna navedba predpostavk je v tovrstnih poročilih nujna zato, da omogoča transparentno preverjanje zaključkov s strani vseh, ki jih poročilo zadeva. V poročilu denimo ni jasno, kako so izračunane nekatere vsote (2.4 milijona evrov in 0.21 milijona evrov), pri čemer je vsaj ena predpostavka, to je ocenjena prodajna vrednost nepremičnine na podlagi vrednotenja GURS, dokazano napačna (Finance, 10/2013). Takšne nedoslednosti in napake vodijo do zaključka, da je poročilo, če uporabimo izrazoslovje komisije, “izrazito obremenjeno s tveganji napak”, uporablja celo “preverljivo neustrezne predpostavke” in je zato “zavajajoče do javnosti” ter krivično za obravnavane osebe.
Iz poročila in tudi siceršnjega delovanja komisije je slutiti veliko stopnjo subjektivnosti, s katero lahko člani komisije izbirajo primere, ki jih bodo obravnavali, globino obravnave in presojanje prepričljivosti pojasnil. V določenih okoliščinah lahko to pripelje do nevzdržne neobjektivnosti, še posebej, če se pojavi nasprotje interesov med osebjem komisije, ki ga komisija ne razreši. V konkretnem primeru obstajajo zelo utemeljeni sumi o potencialni pristranskosti nekaterih članov komisije do vsaj ene obravnavane osebe. V skladu s poslovnikom komisije bi se morali člani, pri katerih obstajajo okoliščine, ki vzbujajo že zgolj videz, da bi lahko vplivale na nepristranskost in objektivnost, izločiti. Paradoksalno in nedopustno je, da je prav Komisija za preprečevanje korupcije, ki je pristojna za presojo nasprotja interesov in ga v poročilu tudi očita, v lastnem primeru povsem zamižala.
Analiza torej jasno pokaže, da tako postopek dela komisije kot vsebina poročila ne ustrezata kvalitativnim standardom, ki bi morali biti izpolnjeni, da bi lahko opravičili zahtevo po takojšnjem odstopu obdolžencev. Odstop obdolžencev zgolj na podlagi tega poročila bi bilo dolgoročno škodljivo dejanje in napačno sporočilo, saj bi postavil standard, po katerem bi lahko komisija kljub postopkovnim in vsebinskim napakam ter močno utemeljenim sumom pristranskosti v enostopenjskih postopkih brez ustreznih seznanitev obravnavanih oseb sprožala odstope kogarkoli v državi. Pri tem naj poudarim, da si državljani želimo državo brez korupcije in kriminala. Državo, v kateri bi morali vsi, katerim se to dokaže, tudi ustrezno odgovarjati, tako politično kot kazensko. Želimo si učinkovitih postopkov pregona in poštene sodne epiloge. Ne moremo pa sprejeti populističnih medijskih pogromov na podlagi “dokončnih poročil” in postopkov z napakami. Ker takšne metode vse preveč spominjajo na temačno čarovniški srednji vek, se vam ne zdi?