Mitja Štular: Podjetja v državni lasti – zlata jajca ali samo “jajca”?

Težave nekaterih podjetij, ki so se pokazale v zadnjem času, so hudo načele sloves nekoč paradnih konjev slovenskega gospodarstva. Preveč zlahka se pri tem izgovarjamo, da je za vse kriva gospodarska kriza. Morda v želji, da se ne bi bilo treba soočiti s pravimi vzroki. V resnici je gospodarska kriza marsikje le odstrla tančico in tudi širši javnosti razkrila, da je cesar nag.

Med podjetji v težavah so se znašla tudi nekatera največja v večinski lasti države. To ponovno odpira nikdar končane polemike o tem, ali ima država potencial biti dober gospodar in zagotoviti kakovostno upravljanje družb, ki jih ima v lasti. Negativen odgovor bi pomenil, da državna administracija s svojim političnim usmerjanjem ne premore ali ne dopušča zadostne kakovosti upravljanja gospodarskih družb. Če je tako, se postavi vprašanje, zakaj potem tako ravnodušno prepuščamo prav tej administraciji upravljanje države, to je največjega podjetja z devetmilijardnim proračunom in absolutnim monopolom. Če pa menimo, da država lahko igra pozitivno lastniško vlogo, je treba razčistiti, katera področja so tista, ki bi lahko bila ali bi morala biti v njenem strateškem interesu, ki ga je treba uveljavljati tudi z lastništvom.

Vprašanja brez odgovorov

Pomisleki se pojavljajo že leta, vendar premišljenih in argumentiranih odgovorov ni ali pa jih preglasi hrup vsakokratnih parcialnih interesov v politiko zarinjenih lobijev. Ne samo takšnih, ki bi zaradi lastnih interesov ohranjali državno lastništvo povsod in v nedogled, ampak tudi takšnih, ki bi zaradi lastnih interesov prodali vse in za vsako ceno. Govorilo in pisalo se je o državni srebrnini in o kurah, ki nosijo zlata jajca, pri čemer pa si nismo nikdar odgovorili na vprašanje, ali so to res kure, ki lahko »nosijo zlata jajca«, ali pa le podjetja, s katerimi imamo zaradi državnega lastništva in morda posledično nekakovostnega upravljanja »sama jajca«. Odsotnost razumnih in strokovno domišljenih konceptov nas tako že leta zavira in tudi kot državo čedalje bolj potaplja.

Več v časopisu Delo (objavljeno 4.8.2011).