Ne damo niti koščka oblasti. Afera Prešernove nagrade.
Mag. Andrej Aplenc, Dr. Janez Jerovšek
Skoraj neverjetno, vendar imamo v naši družbi zopet afero s Prešernovim skladom. Po prepevanju politične elite v Stožicah »bandiera rossa« in »viva el communismo«, po sumih, da je Udba v 70. letih morila emigrante v Zahodni Evropi, so »bandiere rosse« poskrbele za še eno afero: Jože Možina naj ne bi bil zaslužil nagrade za dokumentarec »Pedro Opeka, dober prijatelj« in Upravni odbor Prešernovega sklada naj bi bil kršil zakon in statut te ustanove.
Pedro Opeka je misijonar, znan po vsem svetu. Rojen je bil v Argentini slovenski materi in slovenskemu očetu, domobrancu, ki mu je uspelo pobegniti s kraja povojnega poboja. Leta 2007 je dobil najvišje francosko odlikovanje vitez legije časti za svoje misijonarsko delo. Iz množice, ki je na Madagaskarju bedno živela na smetiščih, je ustvaril skupnost 30.000 ljudi, ki sedaj živijo v dostojnih razmerah, brez kriminala in v solidarnosti. Dokazal je, da je mogoč izhod tudi iz brezupnega položaja, če način izhoda temelji na etičnih in moralnih vrednotah dela ter medsebojnega spoštovanja. Pedro Opeka je leta 2009 dobil zlati častni znak Republike Slovenije.
Jože Možina je bil od sredine 90. let zaposlen na RTVS, posnel je 15 dokumentarnih filmov s tematiko naše polpretekle zgodovine in problematiko držav Bolgarije, Ruande, Konga, Angole in Madagaskarja. Bil je tudi eden od direktorjev na RTVS. Za dokumentarec Pedro Opeka je dobil tudi visoke nominacije in nagrade na mednarodnih filmskih festivalih v Vancouvru, St. Tropezu, Džakarti in na festivalu ITN Hollywood. Na teh festivalih je dobil nagrade za najboljši dokumentarec, nagrado za odličnost na področju filmske umetnosti, posebno nagrado žirije in dvakrat nagrado za najboljšega režiserja dokumentarnih filmov. Nagrade je dobil tudi zato, ker mu je uspelo preliti etično sporočilo dela Pedra Opeke v filmski dokumentarec, ki je na ogled po vsem svetu.
Afera se je začela v Dnevniku
Upravni odbor Prešernovega sklada, ki ga sestavljajo pokojni predsednik SAZU akademik dr. Jože Trontelj (odločitev o dokumentarcu Pedro Opeka je bila sprejeta v času njegovega predsedovanja), sedanji predsednik dr. Janez Bogataj, mag. Srečo Dragan, dr. Kajetan Gantar, Jože Horvat, Slavko Hren, dr. Janko Kos, dr. Andrej Inkret, dr. Lado Kralj, Lojze Lebič, Katja Pegan, Alenka Puhar, Hugo Šekoranja, Rudi Španzel, je z večino glasov odločil, da podeli nagrado temu dokumentarcu. Možino so za eno od osmih letošnjih nagrad predlagali trije akademiki. Drugi predlog pa je prva podpisala najširša civilnodružbena organizacija Slovencev, Svetovni slovenski kongres skupaj z drugimi gibanji.
Afera se je začela s člankom »Upravni odbor Prešernovega sklada odločil kar po svoje« novinarke Mojce Pišek v Dnevniku, 8. 1. 2014, da bo dokumentarec Pedro Opeka prejel nagrado v nasprotju z mnenjem komisije. Za nagrade Prešernovega sklada velja, da nagrajence razglasijo šele na podelitvi nagrad, ne pa da polemika o nagradah še pred podelitvijo poteka v časopisih. Novinarka je tako prva kršila dogovor o tajnosti imen nagrajencev, potem so začeli deževati članki drugih novinarjev, pri čemer naj bi bilo najbolj sporno dejstvo, da je upravni odbor izbral dokumentarec Pedro Opeka, čeprav o njem komisija sploh ni podala mnenja. Dejstvo, da bi upravnemu odboru podrejena komisija morala podati mnenje o vseh predlogih, so zamolčali.
Pokojni akademik dr. Jože Trontelj je bil vodilni slovenski strokovnjak z mednarodnim slovesom na področju fiziologije, nevrologije in etike. Zato je tudi kot priznanje za svoje delo dobil zlati znak Republike Slovenije. Vendar se je novinarka Večera Petra Vidali (Večer, 9. 1. 2014) obregnila obenj, češ, »res je bil predsednik SAZU in prav gotovo ljubitelj umetnosti, po izobrazbi pa vendarle doktor nevroloških znanosti«. Insinuacija tu je, naj ne bi bil primeren za ocenjevanje dokumentarca, katerega pomembno sporočilo je predvsem etika dela Pedra Opeke. Dobrohotna opomba tej novinarki pa tudi drugim je, da tako malo vedo o ljudeh, ki se v slovenskih razmerah posvečajo etiki, primernejša pa je ocena, da se tu kaže vsa revščina slovenskih novinarjev, ki z zadovoljstvom čofotajo po lužah politikantstva.
Komisija Prešernovega sklada v sestavi Nataša Barbara Gračner, Tea Rogelj, Primož Jesenko, Samo Strelec, Jaša Jamnik, Jani Virk, Saša Tabakovič je odstopila 10. 1. 2014. To je bil medijski trik, ki je omogočil pogrom provladnih medijev. Tej komisiji je namreč že 22. novembra 2013, ko je oddala poročilo, prenehala funkcija. Vsako leto se namreč oblikuje na novo. Tudi to so mediji zamolčali. V izjavi sicer niso imenovali nagrajenca, so pa dejali, da odstopajo zaradi tega, ker »se ne strinjamo z odločitvijo upravnega odbora, da podeli nagrado kandidatu s področja scenskih umetnosti, ki ga naša strokovna komisija ni uvrstila v dokončni izbor«. Tako je posredno potrdila pisanje časopisov in sodelovala v kršitvi dogovora o tajnosti nagrajencev. Mimogrede, oglasili so se predstavniki filmarjev in se postavili na stališče, da komisija za scenske umetnosti, v kateri prevladujejo gledališki dramaturgi, ne more kvalificirano ocenjevati filmov. Poleg tega je nezanemarljivo, da sta kar dva od članov komisije aktivista stranke Solidarnost, ki se je tudi politično vpletla v letošnjega nagrajenca. Očitno je bila posredi povezava z ministrom Urošem Grilcem.
Minister Grilc kršil dogovor
V tej enosmerni medijski gonji se je takoj oglasil tudi minister Uroš Grilc ter s svojimi izjavami in komentarji tudi sodeloval pri kršitvi dogovora o tajnosti nagrajencev. Poleg tega je v nasprotju s pravno stroko izjavil, da je upravni odbor kršil zakon, čeprav je njegovo ministrstvo že prej, preden se je vedelo, da je med nagrajenci tudi Možina, potrdilo popolno avtonomijo upravnega odbora pri izbiri.
Upravni odbor se političnemu pritisku ni uklonil. Dr. Janez Bogataj, predsednik upravnega odbora, je, nasprotno, pravilno reagiral z izjavo, da zadeve do podelitve nagrad ne bo komentiral. Isto bi moral narediti minister Grilc, pa ni.
O tej zadevi so razpravljali tudi na parlamentarnem odboru za kulturo, kjer je minister Grilc govoril o kulturi, ki da nima in ne sme imeti zveze s politiko, mora biti čista kultura, pri čemer ga je podprla tudi poslanka SD Majda Potrata. Ta trditev je seveda nesmiselna, v življenju je vse, vključno s kulturo, zvezano s politiko. Le za primer Dalmatin, Trubar, Vodnik, Prešeren, Jurčič pa v našem času Dane Zajc, Niko Grafenauer in množica drugih, prav sedaj govorimo o Vitomilu Zupanu. Njihovo delo je bilo v kulturi, ki pa je imela izrazito politično barvo. Govoriti o tem, da moramo sedaj podeljevati Prešernove nagrade »nepolitično«, je govorica »bandiere rosse«. Res pa imamo tudi nepolitično »kulturo«, na primer prireditev Rock Otočec, kjer se valjajo na pol nage ženske v blatu, kar je tudi na ogledu na internetu. To prireditev podpira ministrstvo za kulturo.
Dokumentarni film Pedro Opeka, dober prijatelj je dobil nagrade na filmskih festivalih v ZDA, Kanadi, Franciji in Italiji. V Sloveniji si ga je ogledalo več kot 700.000 gledalcev in gledalk. Mladina pa je že leta 2012 pisala, da je Možina posnel dokumentarec o Pedru Opeki, »ki pa žal ni požel posebne slave«.
Žirija Festivala slovenskega filma v sestavi Mitja Okorn, Hanka Kastelicova, Demeter Bitenc, Zvezdana Mlakar, Tine Perko je podelila 18 nagrad, dokumentarcu o Pedru Opeki pa nobene. Pa niti ni v tem problem. Viri pravijo, da sta dva člana žirije zapustila dvorano takoj po tem, ko so začeli predvajati dokumentarec, eden se je malo igral s svojim telefonom, potem pa so še preostali trije odšli iz dvorane. Ker je žirija podelila 18 nagrad, dokumentarcu o Pedru Opeki pa nobene, čeprav je bil nagrajen na mednarodnih festivalih, lahko nekoliko cinično sklepamo, da je tam nagrajenih 18 prav v svetovnem vrhu in je škoda, da ne gredo na mednarodne festivale, kjer bi porazili vso konkurenco.
Zakon je jasen!
Sedmi člen Zakona o Prešernovi nagradi pravi: O Prešernovih nagradah in nagradah Prešernovega sklada odloča upravni odbor Prešernovega sklada. In 9. člen: Strokovne komisije, ki jih imenuje upravni odbor, zbirajo prijave vse leto in jih skupaj s svojimi predlogi enakopravno upoštevajo pri dokončnem izboru, ki ga predložijo upravnemu odboru. Upravni odbor sprejema odločitve o nagrajencih na podlagi mnenj svojih strokovnih komisij.
Statut (3. člen, 7. alineja) pravi: …(upravni odbor) se seznani z vsemi predlogi za nagrade in mnenji svojih strokovnih komisij ter odloči o Prešernovih nagradah in nagradah Prešernovega sklada.
Pravna mnenja o pristojnosti upravnega odbora; po izjavi predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada dr. Janeza Bogataja so zaprosili za pravno mnenje ministrstvo in dobili odgovor: »Strokovna komisija je pristojna, da pripravi svoj izbor nagrajencev in ga predloži upravnemu odboru, vendar bi v skladu z 9. členom poslovnika morala podati mnenja tudi o ostalih predlogih. Na podlagi teh mnenj se upravni odbor nato lahko odloči samostojno« (Delo, 11. 1. 2014). Pravnik dr. Rajko Pirnat je na TV izjavil, da je samostojna odločitev upravnega odbora nenavadna, da pa ni v nasprotju z zakonom.
Po teh mnenjih in tudi po (laičnem) branju zakona in statuta je jasno, da je upravni odbor suveren pri svojih odločitvah. Vendar novinarka Mojca Pišek (Dnevnik, 8. 1. 2014) piše, da »zakon nedvoumno določa, da MORA upravni odbor odločiti s skladu z mnenjem in predlogi komisij, ter ne dopušča možnosti, da odloči neodvisno od njihovega mnenja«. Tega MORA ni nikjer ne v zakonu ne v poslovniku. Novinarka gre še dlje in pravi, da je upravni odbor s svojo odločitvijo postavil komisijo v »slamnato funkcijo«. Pri tem pa se novinarki ne posveti, da bi, če bi upravni odbor moral dosledno slediti komisiji, sam postal slamnati upravni odbor.
Minister Grilc je zakrivil sodelovanje pri kršitvi dogovora o tajnosti nagrajencev in ga nadaljeval s svojimi komentarji. Tako je izjavil (Dnevnik, 10. 1. 2014): »Upravni odbor sprejema odločitve o nagrajencih na podlagi mnenj svojih strokovnih komisij, zato pričakujem, da bo tako tudi ravnal.« To stališče je v pravnem nasprotju s pravnim mnenjem ministrstva, poleg tega pa tudi izvaja politični pritisk na upravni odbor, ker minister od njega »pričakuje« določeno ravnanje.
Ko vlada nekomunistična »elita«
Ta afera okoli Prešernove nagrade daje videz neresnosti, majhnosti in nepomembnosti. Država se utaplja v gospodarskem in finančnem bankrotu in najema milijardna posojila za svoje vsakdanje preživetje, hkrati pa posveča veliko pozornost majhnim afericam, v katerih se glodajo kosti. Ampak vse to je le videz. V teh majhnih afericah gre za zelo pomembno zadevo, to je za oblast. Prešernove nagrade so povezane z državo. To pomeni, da je država tista, ki jih podeljuje. Nagrajevanje je eden zelo pomembnih virov moči. Če je država vir moči, potem je bistveno vprašanje, kdo razpolaga s to državo. S formalnega vidika je odgovor zelo preprost. Državo ima v rokah tisti, ki ima v rokah vlado. Ta pa dobi svojo legitimiteto z volitvami. Problem za Slovenijo in njeno tranzicijsko pozicijo je v tem, da oblast in moč nista identični. To pomeni, da imaš lahko oblast, nimaš pa potrebne moči za izvajanje oblasti. Imaš pa lahko moč, nimaš pa oblasti. To pomeni, da se oblast in moč lahko prelivata, lahko pa povsem razhajata. Ali konkretno: lahko ima Janša oblast, ki je formalno pokrita z volitvami, nima pa potrebne moči, da bi jo tudi izvajal. Ali nasprotno: določena elita ima moč, nima pa oblasti. V tem primeru elita s to svojo močjo tudi neformalno vlada, ni pa ta vlada podvržena odgovornosti. Prav to izrazito razhajanje med oblastjo in močjo je značilno za Slovenijo. Posledica tega razhajanja je v tem, da družba ne more normalno demokratično zaživeti, poleg tega pa v velikih neproduktivnih konfliktih izžareva veliko količino energije v prazno.
Sedaj pa bolj konkretno. Po padcu berlinskega zidu in razpadu vseh socializmov v Evropi – s Sovjetsko zvezo vred – je razpadel tudi socializem v Sloveniji, ki je nosil v sebi močne elemente nasilnega in zločinskega komunizma. Nastala je demokratična strankarska oblast s Peterletom na čelu. Ob spremembah, ki jih je začela z uvajanjem demokratično pluralističnega sistema, so ji komunisti kot poražena stranka začeli takoj očitati revanšizem kot neetično in politično nedemokratično prakso. Peterle je odgovarjal, da se revanšizma njegova vlada ne bo šla, ker je to tuje krščanski stranki. S tem je bila onemogočena lustracija, ki so jo druge evropske vlade v nekdanjih socialističnih državah izvedle in s tem počistile teren za normalno vladanje strankarskega sistema. Slovenija lustracije takrat, ko je bil pravi čas, ni izvedla, čeprav so jo nekateri predstavniki Demosa in posamezniki zagovarjali. Spomnimo se, da je Rudi Šeligo zagovarjal začasno vladanje z dekreti.
S tem da ni bila izvedena lustracija, je bil izveden mehak prehod v strankarsko demokracijo, v kateri so vso oblast obdržali ali znova osvojili komunisti oziroma sodobni neokomunisti, združeni v tako imenovanih levih strankah. Te leve neokomunistične stranke so imele na svoji strani velik del volilnega telesa – od več kot 100.000 članov partije, na tisoče udbovcev in njihovih sodelavcev do zveze borcev in raznih kulturnikov in njihovih organizacij ter SAZU, ki je bila pretežno levo kadrovana z velikimi privilegiji. Vsak član oziroma akademik je dobival in še danes dobiva nekaj nad 1.000 evrov mesečnega dodatka poleg svoje redne mesečne plače. Te njihove privilegije so v vseh vzhodnoevropskih državah odpravili, v Sloveniji pa so jih z zakonsko podlago ohranili. Ta slovenska privilegijska izjemnost se kaže v tem, da ima Francija 40 akademikov, ki ne dobivajo nobenega privilegiranega dodatka, v Sloveniji pa plačajo davkoplačevalci na leto za 90 svojih akademikov okoli 1,280.000 evrov. V 40 letih dobi akademik v Sloveniji toliko kot Nobelov nagrajenec. In tukaj slovenska država ne varčuje, ker na simbolni in ideološki ravni potrebuje svoje zagovornike in pomočnike. Zato ni čudno, da so nekateri akademiki na volitvah javno podprli Danila Türka. Čeprav smo trdili, da je bila SAZU pretežno levo kadrovana, moramo povedati, da so akademiki Drago Jančar, Zorko Simčič in Niko Grafenauer dali predlog za nagrado Možini. Takratni predsednik SAZU Trontelj pa je kot predsednik Prešernovega sklada pri podelitvi aktivno sodeloval. Poleg tega je Trontelj prvi predsednik SAZU, ki ni iz leve kvote, in verjetno prvi in edini po vojni, ki ni skrival, da je veren. Verni ljudje so imeli zmeraj hude težave pri doseganju kakršnihkoli časti – od odlikovanj in nagrad do sprejema v SAZU. Režim je sem in tja popustil in kakšnemu dal nagrado − recimo Kocbeku in Rebuli –, a to se je zgodilo zelo pozno. Prav zanimivo, da je tako še danes.
Poudarjajo NOB, zanikajo revolucijo
Po letu 1990 se je s padcem socializma moč in oblast na novo porazdelila, tako da so nastale nove stranke, ki so bile udeležene pri tej novi oblasti in moči. Vendar so prezrle, da oblast ni porazdeljena samo na globalno strankarskem nivoju, temveč tudi prek podsistemov. Tako so neokomunisti ohranili oblast in tudi dejansko moč v podsistemih, kot so reperesivni sistemi – to sta sodstvo in tožilstvo –, v šolstvu, medijih, zdravstvu in vseh drugih na videz manj pomembnih institucijah. Kolikor so v teh podsistemih dobili položaje in moč predstavniki pomladnih strank, so jih neokomunisti postopoma in celo legalno izrinili. Da so se na RTV znebili Rudija Šeliga kot zelo vplivnega predsednika programskega sveta, so sprejeli nov zakon, ki jim je to omogočil. Ko je Možina na RTV zasedel mesto direktorja televizije – ki je z vidika oblasti zelo pomemben položaj −, so znova poskusili z novim zakonom. Skratka, vsa ta leta so neokomunisti prek svojih treh strank skušali izriniti v vseh podsistemih posameznike na pomembnih položajih, ki politično in ideološko niso pripadali njihovi stranki. Delovanje države se ne manifestira samo v vladi in parlamentu – čeprav sta v medijih najvidnejša –, temveč v še večji meri v podsistemih ter drugih vladnih in tudi nevladnih institucijah.
Izredno pomembna prizadevanja neokomunistov za ohranjanje in osvojitev države pa potekajo prek simbolov, vrednot in ideologije. Ta duhovni vidik je za neokomuniste izredno pomemben, ker se skozi vrednotni sistem legitimira vladajoči sistem. Zato je tako pomembno, da obvladujejo dnevne medije, zgodovino, da prek raznih prireditev, kot so Dražgoše, Stožice in podobne proslave, posredujejo komunistične simbole, poudarjajo narodnoosvobodilni boj ter pri tem zanikajo revolucijo in stališče ustavnega sodišča, ki je Udbo v sodbi opredelilo kot zločinsko organizacijo totalitarnega komunističnega sistema. Sestavni del oblasti so zato simboli in vrednote. Nasilja, koncentracijska taborišča, dolgoletni zapori, uboji, umori, ugrabitve v tujih državah so v očeh neokomunistov samo napake v socialističnem sistemu, ki so jih obžalovali, niso pa se zanje opravičili. Po gnojišču revolucije po mnenju neokomunistov brskajo samo nasprotniki socializma ter pokvarjeni in priučeni zgodovinarji.
In tako bomo s tem teoretičnim uvodom laže razložili dogajanje okoli Prešernove nagrade in dejstva, da si Jože Možina kot avtor filma o Pedru Opeki ne zasluži Prešernove nagrade, čeprav je film dobil številne mednarodne nagrade in si ga je v Sloveniji ogledalo okoli 700.000 gledalcev. Vsi, tudi kreatorji kampanje dobro vedo, da je prav ta film pomembna kulturna dobrina, da je za slovensko kulturo v širšem pomenu besede veliko prispeval v nasprotju s številnimi umetniškimi kreacijami, kjer kljub veliko javnega denarja kulturnih učinkov ni mogoče zaznati. Zato je to nasprotovanje skrajno neokusno, nespodobno in žaljivo do avtorjev in slovenske kulture. Vsi dnevni mediji, ki so v rokah neokomunistov, so enotno in orkestrirano nastopili proti tej nagradi. Celo minister – kot predstavnik države − je v to posegel. Čeprav so se s tem osmešili, se na izgubo ugleda ne ozirajo. Izhajajo iz tega, da se v Sloveniji tudi hude umazanije pozabijo. Zelo poučna je zgodba ankete osrednjega časnika Delo, ki je v svoji anketi javnost spraševalo, ali si Možina zasluži nagrado. In več kot dve tretjini opredeljenih je izjavilo, da si jo zasluži. In so to pač morali objaviti. Kreatorji afere niso računali na to, da so ljudje film množično in navdušeno gledali.
Vendar je šlo za pomembno stvar. Prešernova nagrada je državna nagrada, ki so jo ves čas podeljevali komunisti in so o njej z rahlimi izjemami tudi odločali. In neokomunisti niso pripravljeni izpustiti iz rok enega samega koščka oblasti iz svoje sistemsko zgrajene zgradbe oblasti. In tukaj gre za simbol, ki je za legitimiranje neokomunistične oblasti zelo pomemben. In Jože Možina kot pomladno usmerjen človek ter Opeka kot sin domobranca – ne glede na svojo priznano in izpričano humanitarno dejavnost – ne spadata vrednotno v krog neokomunistov. Kvečjemu ga nevidno nažirata. Sploh Možina, ki je z dokumentarci o revolucionarnih umorih močno zamajal mit NOB. Zato Prešernove nagrade ne sme(ta) dobiti. Če neokomunisti to preprečijo, rešujejo sami sebe sedaj in v prihodnje.
Sindrom Vitomil Zupan
Zapisali smo, da je država oziroma točneje partija z določenimi izjemami podeljevala Prešernove nagrade. Slovenska kultura se v zadnjih petdesetih letih nikoli ni povsem podredila in služila partiji ter njenim interesom in zapovedim. Imeli so nekaj kulturnikov in še bolj kulturnih uradnikov, ki so izpolnjevali njihove ukaze. Velik del predvsem mlajše generacije pa je bil disidentsko umerjen oziroma je hotel ustvarjati svobodno brez partijskih omejitev. Ta del kulture je partija preganjala, avtorje udbovsko zasledovala, jih zapirala, njihove revije pa ukinjala. Društvo pisateljev je bilo v zadnjih letih pred propadom socializma – v času, ko ga je kot predsednik vodil Rudi Šeligo − dokaj disidentsko naravnano, zato mu je Ribičič očital, da nastopa kot opozicija, kar je bila v tistem času nevarna obtožba.
V takih kulturnih razmerah so nastajale določene težave pri podeljevanju Prešernovih nagrad. Partija je sicer hotela podeljevati nagrade zaslužnim kulturnikom pod pogojem, da so njihovi ali da jim ne nasprotujejo. Zato so nastajala razna nasprotovanja in prerekanja oziroma je prišlo do zdrsov, podobnih današnjemu. Zato naj enega omenimo, da vidimo, kako se v partiji stvari danes ponavljajo.
V Sloveniji smo imeli produktivnega, talentiranega, dobrega in trmastega pisatelja Vitomila Zupana, ki je bil vedno trn v peti obstoječi oblasti in predvsem partiji. Čeprav je bil v partizanih in je napisal najboljši partizanski roman Menuet za kitaro, mu to ni pomagalo. Za partijo je bil vedno problematičen, saj so ga imeli kar sedem let v zaporu. Ker pa je bilo v kulturnih krogih splošno znano, da gre za izrednega pisatelja z obsežnim opusom, mu je upravni odbor Prešernovega sklada brez privolitve partije podelil glavno Prešernovo nagrado, skupaj s Tonetom Pavčkom in arhitektom Otonom Jugovcem.
Tudi takrat, to je pred tridesetimi leti, je prišlo do nasprotovanj, tako da je ena komisija protestno odstopila, druge pa so trmasto vztrajale pri svojem. Odločitev upravnega odbora je bila za oblast nevzdržna. Nagrajevalec je javno in v obraz dal v nič nagrajence. In politiki, ki so stali za svojimi nagradami, so bojkotirali nagrajence ter jim niso hoteli seči v roke. Zgodila se je zblojena in umazana igra. Predstavnik države in partije Ivo Tavčar, ki je imel kot izigrani predsednik upravnega odbora govor, je začel z opravičilom tistim, ki »nagrade niso dobili, a bi jo zaslužili«, in ne s čestitko tistim, ki so jo. Nato je potožil, da več pomembnih ustvarjalcev ni bilo niti predlaganih. Sledilo je grenko opozorilo, da nagrajena dela ne bodo vsa zapustila enakih sledov.
V tej umazani igri je bil Vitomil Zupan skrajno ponižan, ne pa nagrajen.
Tone Pavček je čez nekaj let v svojih spominih o tem zapisal: »Potem so sledile govorance in vse bolj se je celo meni, nedolžnemu pri vsej stvari, zdelo, da je igra pokvarjena, zblojena, umazana. Govornik na odru, tik pred nami, slavljenci, v prvi vrsti, je slamorezil o zaslužnih in nezaslužnih, o nedoločljivosti in nezanesljivosti kriterijev in se opravičeval onim v prvi vrsti balkona. Kajpak je bilo vse to zaradi Vitomila. Tako se je spet izkazala stara slovenska resnica, da ne znamo in ne moremo storiti ničesar, ne da bi stvari zavozili, zapacali, zasrali.«
Iz tega dogodka ob podelitvi Prešernove nagrade Vitomilu Zupanu izpred tridesetih let ugotavljamo, da partija oziroma neokomunisti po tridesetih letih uporabljajo v bistvu enak vzorec delovanja pri diskreditaciji ljudi, ki niso njihovi in nočejo biti njihovi.
Lahko pa se še vprašamo, od kod je prišla ideja, da se diskreditirata Možina in Opeka kot Prešernova nagrajenca. V času čistega komunizma pred tridesetimi leti je bila stvar jasna in lahko razložljiva, danes je pa to nekoliko teže. Ugotovili smo, da so se vsi dnevni mediji orkestrirano oglasili in obsodili način podelitve Prešernove nagrade. Glede na to, da nimamo pluralnih dnevnih medijev, temveč enotno dirigirane, ki se sicer imajo za samostojne in neodvisne, je vprašanje, kako je prišlo do njihove spontanitete, ki pa je značilna tudi za druge oblike poročanja. To pomeni, da ta spontaniteta ni naključna. Zato sta mogoči dve razlagi: ena je, da nekdo iz ozadja vse to vodi in usmerja, druga, verjetnejša, pa je, da obstaja v sistemu določena vgrajena matrica, ki spontano in samodejno določa, kako se morajo dogodki prikazati in komentirati.
To pomeni, da imamo opravka s sistemom, ki ima svojo sistemsko logiko in nekakšno zakonitost. Posamezne medijske hiše in novinarji so ujetniki tega sistema in reagirajo tako, kot to sistem od njih zahteva. Zato sistem kadruje samo tako, da je posamični novinar usklajen s sistemskimi lastnostmi sistema. Izrazit in vzorčni primer usklajenosti posameznika s sistemom predstavlja pisanje Janeza Markeša in Dejana Karbe.
Iz vsega povedanega sledi, da se komunisti in neokomunisti pri podeljevanju Prešernovih nagrad iz svoje zgodovine v demokraciji niso ničesar naučili in da še naprej skušajo poniževati tiste nagrajence, ki ne spadajo v politično-vrednotni okvir njihove sistemsko organizacijske ideološke zgradbe. Dejansko pa ponižujejo sebe in po blatu valjajo slovensko kulturo.