Jože Možina si za dokumentarec o Pedru Opeki vsekakor zasluži nagrado Prešernovega sklada, so si enotni nekdanji Prešernovi nagrajenci, ki so ga predlagali.
Po odločitvi upravnega odbora Prešernovega sklada, da podeli nagrado Jožetu Možini, ki ga strokovna komisija ni uvrstila v končni izbor, so člani strokovne komisije odstopili. V medijih je završalo vprašanje, ali je Možina sploh primeren kandidat.
Dokumentarni film Pedro Opeka, dober prijatelj, so za Prešernovo nagrado predlagali trije nekdanji Prešernovi nagrajenci, in sicer akademik Drago Jančar, akademik Niko Grafenauer in akademik Zorko Simčič. Druga skupina predlagateljev je osem civilnih gibanj.
To so odstopi iz ideoloških razlogov
“Možinov film si zasluži nagrado, saj gre za vseslovenski film, ki se dotika ene od največjih svetovnih težav, to je revščina, ki je tudi prva naloga Svetovne banke. Govori o tem, kaj so prave rešitve za svet in kako je treba skrbeti za revne. Dobil je najvišje nagrade na svetovnih festivalih v ZDA, Italiji, Franciji in drugod po svetu. Njegova umetniška vrednost je nesporna. Zaradi vsega tega smo film tudi predlagali za nagrado Prešernovega sklada.” Tako je v odzivu na odstop komisije dejal Boris Pleskovič iz Svetovnega slovenskega kongresa in nekdanji direktor Svetovne banke.
Pleskovič sicer meni, da so ideološki razlogi tisto, kar je člane komisije vodilo k odstopu. ‘Njegova umetniška vrednost je nesporna,’ pravi Boris Pleskovič.
Kakovostno delo z opozorilno vrednostjo
Med predlagatelji so tudi trije Prešernovi nagrajenci, Niko Grafenauer, Zorko Simčič in Drago Jančar.
Lanski Prešernov nagrajenec akademik Zorko Simčič svoj predlog utemeljuje z besedami, da je dokumentarni film kakovostno delo z opozorilno vrednostjo. Kot pravi, prikazuje “človeka, ki ga dobimo zelo redko, na kakšnih sto let, in zastavi vprašanje, kaj čaka svet, če ne bo sočutja”.
Mojstri za “špetir”
Akademik Niko Grafenauer pa je Možino označil za “profil, ki je v Sloveniji redko opazen”. “Pri njem opažam zelo etično držo, ki jo v tej družbi pogrešam na vsakem koraku.” Za nagrado Prešernovega sklada ga tako ni predlagal le zaradi njegovega dokumentarnega filma o Pedru Opeki, saj je pokazal na težavo, ki ni vezana le na Madagaskar – temveč tudi zaradi vsega njegovega novinarskega dela. V Možini Grafenauer vidi “kritični duh, ki se oglaša s sebi primerno verodostojnostjo”.
O odstopu strokovne komisije in vprašanju, ki se pojavlja v medijih, ali je Možina primeren nagrajenec, pa Grafenauer meni, da je to značilno za slovenske razmere. “Ob takih zame popolnoma obrobnih zadevah se vedno začne tak ‘špetir’,” pravi. Dodaja, da odstop več pove o članih komisije samih kot o nagrajencih.