V zadnjih dneh postaja spet aktualna problematika prodaje državnih deležev nekaterih velikih slovenskih podjetij. Med temi je tudi Telekom Slovenije, ki se omenja kot enega od kandidatov za prodajo. Če do tega pride, bo to drugi poskus, prvi se je zaključil brez posla leta 2008.
Intimno sem bil do nedavnega do privatizacije zelo zadržan. Ta moja zadržanost temelji na odličnem poznavanju področja tako iz strokovne kot menedžerske plati. Ne glede na dogajanja preteklih let namreč menim, da ima Telekom Slovenije še vedno velik potencial, a na žalost s trendom upadanja, in da obstajajo ljudje, ki vedo, kako bi bilo potrebno z njim upravljati in ga razvijati. Govorim tako o razvoju operaterja in naprednosti storitev, ki jih ponuja, kot tudi prispevku operaterja k uspešnemu razvoju širšega IKT sektorja v Sloveniji. Takšno moje prepričanje pa močno temelji tudi na predpostavki, da je ta potencial tudi možno uveljaviti in izkoristiti v praksi. Za uveljavitev v praksi je potrebna kritična masa pozitivnega delovanja na vseh nivojih: pri lastniku, v nadzornem svetu, ki ga nastavlja lastnik, in v menedžmentu, ki ga nastavlja nadzorni svet, ki ga nastavlja lastnik. Torej, začne in konča se z lastnikom.
Če pogledamo nekaj zadnjih let razvoja skupine Telekom z vidika naprednosti storitev, stroškovne učinkovitosti in poslovne ambicioznosti, ugotovimo, da prav nikdar ni dosegla optimalnega razmerja med temi tremi. Bila so obdobja, ko so deli skupine veljali za zelo napredne v svetovnem merilu, a so bili stroškovno potratni. Bilo je obdobje poslovne ambicioznosti, ki je pripeljala do širitev v regiji, a za preveč denarja in s porazno slabim razvojem poslovanja po teh akvizicijah. In bila so obdobja, ko se je veliko govorilo o nižanju stroškov in iskanju notranjih sinergij, a preveč zanemarilo kvaliteto, nastop na trgu in poslovno ambicioznost. Zdravega razmerja, ki bi bil vsaj približno blizu optimalnemu, pa ni skupina dosegla nikoli. Zato se danes sooča z očitkom občutno slabšega poslovanja v primerjavi z večino ostalih operaterjev v regiji.
Vse to ne pomeni, da smo Slovenci kar na splošno takšne poslovno-strokovne pokveke, da ne znamo voditi in razvijati takšnih podjetij. Tudi ne pomeni, da v primeru zgrešenih poslovnih odločitev v preteklosti ni bilo jasnih in argumentiranih opozoril, da gre za škodljive in najmanj sumljive poteze. A dejstvo je, da so takšna opozorila in znanje vedno ostala odrinjena na rob in da niso dosegla tolikšne podpore, da bi lahko preokrenila tok dogodkov. Lastniki očitno niso pravočasno prepoznali znamenj, ki so nakazovala razplet, kakršnemu smo bili priča. Namenoma ali zgolj slučajno?
In tukaj smo pri jedru problema. Praktične izkušnje kažejo, da slovenska država v preteklem obdobju ni bila sposobna ali ni hotela artikulirati in uveljaviti normalnega lastniškega interesa. Zagotoviti, da bi bila državna podjetja napredna, uspešna, donosna in ambiciozna! Zahtevati, da bi bilo tako in sankcionirati v nasprotnem! Vzroka sta dva: šibka država zaradi šibkih koalicij in neverjetno velika moč lobijev, ki skrbijo zgolj za lastne interese, izkoriščajo vzpostavljene vzvode v političnih strankah in družbenih omrežjih ter vsakokratno impotentnost vladajočih koalicij. Lobijem, ki so nam ukradli državo in še veliko denarja zraven, je v interesu, da se nič prelomnega ne zgodi. Trenutno situacija jim povsem odgovarja in delajo vse, da jo čim dlje ohranijo. Množica velikih problemov, s katerimi se sooča trenutna vlada, so le še voda na mlin, saj za marsikatero konkretnost na terenu enostavno zmanjka časa in fokusa. Če je to za nekatere izgovor, je za druge velika priložnost.
Šibke in neenotne vladne koalicije niso zmožne enotno zagovarjati prepričljivega razvojnega koncepta. Poleg lobistične prestreljenosti je problem delno vgrajen že v naš proporcionalni volilni sistem. Ta vnaša veliko mero netransparentnosti in sili v kompromisarstvo brez meja. Stranke, ki predstavljajo jeziček na tehtnici, imajo ogromno moč in lahko nesorazmerno izsiljujejo, česar se tudi jasno zavedajo in nekatere tudi izkoriščajo. Odločni in ambiciozni nameni in ukrepi se tako praviloma razvodenijo, če sploh ugledajo luč sveta.
Teza, da bomo s privatizacijo problem neodgovornega upravljanja podjetij rešili, v osnovi ne drži. Drži pa, da bomo reševanje problema predali nekomu drugemu, to je novemu lastniku. Ta ga ne bo rešil nič drugače, kot tudi sami vemo, da bi ga morali. Če pa ga ne bo rešil, kot ga tudi sami nismo, nas kot davkoplačevalce precej manj briga, če privatni lastnik šaufla svoj denar namenoma ali po nemarnem iz svojega podjetja. Nenazadnje je mikavno tudi to, da bi privatizacija dokončno onemogočila orgije domačih pijavk, ki nas že leta držijo v tem močvirju in razkrajajo naše dojemanje normalnosti in etičnega poslovanja. Tako močno, da predstavljajo že dolgoročno grožnjo za razvoj vrednostnega sistema prihodnjih generacij.
Več v časopisu Finance (objavljeno 11.9.2012)