(Delo, 8. 9. 2012)
Odvetnik Rok Čeferin v tem članku v začetku pove, da obstaja pravica do izražanja in pravica do zasebnosti. Katera pravica prevlada, če prideta pravici v kolizijo? Čeferin se opredli, da prevlada pravica do izražanja, če gre za javno osebo. Javna oseba izgubi pravico do zasebnosti zato, ker je javna. V primeru kardinala Rodeta je primarna pravica do izražanja pred pravico do zasebnosti. To utemeljuje z 39. členom slovenske ustave in z evropsko konvencijo o človekovih pravicah. V slovenski ustavi in v konvenciji o človekovih pravicah pa nikjer ne piše, da se medij v imenu svobode izražanja o javnih osebah lahko izmišlja ali celo laže ali trdi nekaj, za kar nima dokazov. Vendar odvetnik Čerin ima rešitev v tem, da mediji sledijo merilom ustave in evropski konvenciji, čeprav ta merila v teh tekstih niso konkretizirana. Še bolj konkreten pa je, ko pravi, da o tem odloča sodna praksa. To dokazuje s sodbo Vrhovnega sodišča, ki je zapisalo, »da javne osebe morajo biti pripravljene na intenzivnejše zanimanje javnosti za njihovo življenje, predvsem v zvezi s stališči, ki jih javno zagovarjajo«. To sodbo Vrhovnega sodišča odvetnik Čeferin napačno razume in napačno razlaga, ker ne potrjuje njegove temeljne teze. Ta sodba Vrhovnega sodišča – kot primer sodne prakse – ne dovoljuje, da medij o neki javni osebi grdo in nedostojno piše in ga obremeni z dejanji, ki niso dokazana.
Poleg tega obstajajo tudi drugi zakoni, ki ščitijo čast in dobro ime posameznika in njegovo integriteto, ne glede ali je javna oseba ali to ni. To pa pomeni, da razrešitev kolizije med pravico do izražanja in pravico do zasebnosti ni tako enostavna in enosmerna kot to prikaže odvetnik Čeferin. Teh zakonov Čeferin ne omenja, ker bi oslabili njegovo premiso o prevladi pravice do izražanja nad pravico do zasebnosti. Ta njegova premisa dejansko pomeni, da je kolektiviteta pred posameznikom. To pa ni v skladu z evropsko civilizacijo, kulturo in prosvetljensko miselnostjo, ki zastopajo pravice posameznika pred pravicami kolektivitet.
Tudi številna novinarska etična pravila in kodeksi ne dovoljujejo, da se neko javno osebo obremeni s stvarmi, ki niso dokazane.
Potem gre odvetnik Čeferin dalje in pravi, »da ima javnost pravico zvedeti, če ima kardinal morda (počrtal J. J.) sam nezakonskega otroka in da ima javnost pravico zvedeti, če kardinal zasebno morda ravna drugače kot govori«. Odvetnik Čeferin uporablja tukaj pojem morda. S tem pojmom pa lahko javno obremeniš kogarkoli za karkoli. Samo napišeš besedo morda. Vendar pojem morda ni pravni pojem. Sodne odločbe in sodbe se ne utemeljujejo s pojmom morda. Tudi v spoznavno teoretičnem pogledu ta pojem ne nosi v sebi stvarnosti ali dogodka, je prazen in tudi nima v sebi nobene dokaznosti resnice.
Kolikor Čeferinovo pisanje temelji na pojmu morda kot temeljni premisi, potem s padcem tega pojma pade celotna konstrukcija njegovega pisanja.
Če je javna oseba podvržena sodbi javnosti, potem je tudi medij kot javna oseba in institucija podvržena neki kritični presoji javnosti in nekim moralnim standardom, ki v vsaki družbi veljajo.
Nikjer, ne v ustavi, ne v evropski konvenciji, ne v sodni praksi ne piše in se ne dovoljuje, da se o javnih osebah in politikih – o katerih se v govoricah šušlja – lahko piše in brez dokazov trdi karkoli.
V Sloveniji ima javna beseda in javni diskurz vedno manj kulture in morale. Stališča, ki jih zagovarja odvetnik Čeferin spodbujajo k obnašanju z vedno manj kulture in morale.
Dr. Janez Jerovšek, Verje