Presegati levico in desnico

Dr. Janez Jerovšek

V svojem nastopu je Gregor Virant presenetil z izjavo, da bo njegova stranka presegala slovensko razklanost na »levico« in »desnico«. Če smo ga prav razumeli, je ta levo-desna razklanost za slovensko družbo ter njen gospodarski in družbeni razvoj škodljiva.

Če izhajamo iz domneve, da je velik del slovenske javnosti naveličan prepirov med »desnico« in »levico« in da konflikte na tej ravni pojmuje kot neproduktivne, potem povprečnemu volivcu taka obljuba vsekakor godi, Virantu pa koristi.
Ni pa to povsem nova zahteva, saj že dalj časa iz ust nekaterih politikov slišimo, da nam je potrebna enotnost, če hočemo premagati krizo in doseči tisto stopnjo razvoja, ki smo jo nedavno imeli.
Najprej moramo postaviti vprašanje, ali je politično, socialno, ekonomsko in vrednotno razdeljenost ali razklanost v Sloveniji mogoče preseči ali kar odpraviti. Odgovor je ne, to ni mogoče. Slovenska družba je socialno ali celo razredno strukturirana, in dokler je družba razdeljena v višje in nižje sloje, ali če govorimo marksistično, v izkoriščane in izkoriščevalske razrede, toliko časa je tudi politično razdeljena v nasprotujoče si politične grupacije, sloje ali razrede. Politična in strankarska razdeljenost je odraz te socialne razdeljenosti. Če bi hoteli preseči ali odpraviti to strankarsko razdeljenost, bi morali odpraviti socialno razdeljenost. Socialna razdeljenost pa izhaja iz narave stvari, iz tega, da ljudje po naravi niso enaki, da imajo različne sposobnosti, različne delovne prispevke, različne motivacije in tudi različna startna izhodišča. Te socialne razdeljenosti niso mogli odpraviti niti evropski socialdemokrati s svojo teorijo mirne, nenasilne ali tretje poti, še manj pa komunisti z marksističnim nasiljem. Za učinkovito se je izkazala edino pragmatična pot postopnega zmanjševanja socialnih razlik.
Gotovo je to, da se socialna porazdeljenost in neenakost odraža v strankarskem sistemu: oblike strankarskega in nestrankarskega ter civilnega grupiranja pa so lahko zelo različne. Tako smo do nedavnega imeli tako imenovano levico, ki so jo sestavljali Socialni demokrati, LDS, Zares in DeSUS, in tako imenovano desnico, ki so jo sestavljali SDS, SLS, NSi in SNS. Pojma leva in desna nista evropska, temveč specifično slovenska, saj je slovenska levica v evropskem smislu bolj desna kot naša desnica. Toda ne glede na ta poimenovanja je dejstvo, da obstajajo razmeroma stabilni politični bloki, ki so vrednotno opredeljeni. Tako ima naša levica svoje stalne volivce, kot jih ima tudi desnica.
Pri ustanavljanju novih strank predvidevamo, da bo pretok volivcev potekal pretežno znotraj obstoječih političnih blokov. Zoran Janković bo s svojo listo združil ostanke strank razpadajoče levice. Pri vsaki novi stranki na podlagi poznavanja njenih ustanoviteljev, njihovega preteklega političnega delovanja in vrednotne opredelitve lahko napovemo, v katerega od dveh blokov spada. Edino pri Gregorju Virantu težko napovemo, kateremu bloku se bo pridružil, glede na njegovo izjavo, da hoče preseči razdelitev na levico in desnico in da je pripravljen z vsemi sodelovati.
To, da bo presegel razdeljenost na levico in desnico, je povsem nerealno. Napetosti in konflikti med levim in desnim blokom se lahko zmanjšajo, ne morejo pa se preseči ali celo odpraviti. Bistvo parlamentarnega sistema je v tem, da predstavlja institucionalizacijo konflikta. Parlament je torej za to, da razrešuje konflikte, ne pa da jih presega ali odpravlja. Tudi praksa evropskega parlamentarnega sistema nam dokazuje, da celo v primerih, ko volilni izidi silijo konfliktne stranke v sodelovanje, vodi ta sistem vladanja v kompromise, ki običajno ne vzdržijo dolgo in so redko uspešni.
Zoran Janković je sicer napovedal, da je pripravljen sodelovati z vsemi razen z Janšo. Glede na to, da Janša predstavlja močan in statistično pomemben blok, pomeni, da Janković parlament vnaprej vzpostavlja kot pluralno in konfliktno institucijo, kar je povsem normalno.
Kolikor se bo po volitvah državni zbor vzpostavil kot institucija dveh relativno močnih blokov, kot je to bilo doslej, potem bo imel Gregor Virant – čeprav bi bil po moči tretja stranka – majhne možnosti, da preseže konfliktno stanje med dvema močnima blokoma. Njegovo sodelovanje pa bo v vsakim primeru vrednotno ocenjeno, saj se zunaj sistema kot moralni arbiter ne more postaviti.