Datum: 7.2.2011
Mestni oblasti in gospodu podžupanu prof. Janezu Koželju ter vsem 45 mestnim svetnikom in svetnicam v mandatu 2010 – 2014
Zadeva: Nedotakljivost Vodnikovega trga
V glasilu Mestne občine Ljubljana št. 1/2011 je objavljen pogovor odgovorne urednice gospe Nade Šumi s podžupanom in glavnim mestnim urbanistom prof. Janezom Koželjem. Ob tem pogovoru pač ni mogoče molčati. Ima vabljiv naslov »Preusmeritev k varovalni politiki vzdržnega razvoja po sonaravnih načelih«, kjer g. podžupan hvalevredno opisuje prihodnjo preusmeritev od razvojne k varovalni politiki vzdržnega razvoja po sonaravnih načelih in okoljske odgovornosti v smeri trajnostne mobilnosti, trajnostne gradnje in trajnostnega mestnega gospodarstva – tako govori, kar so zelo lepe besede. Velike besede. V zadnjem času že načrtujejo tako mnoga evropska mesta in zato – skladno priporočilom EU – v praksi gradnjo garažnih hiš odrivajo na obrobja mest, torej izven središč.
Civilna iniciativa Tržnice ne damo si že štiri leta prizadeva za ohranitev Vodnikovega trga, torej proti gradnji garaž pod njim.
V objavljenem pogovoru pa podžupan tarna zaradi naših, kot pravi, »trdovratnih stališč«, ker da nas ni mogel z nobeno še tako argumentirano besedo prepričati, da bi podprli njegovo »modernizacijo tržnice s podzemnim parkiriščem«, za katerega se dobrikajoče podžupanu očitno zavzema tudi gospa Šumi, saj nas prezirljivo imenuje »oporečnike, ki se ne veselijo modernizacije življenja v mestnem središču«, pravi. Podžupana sprašuje ali je že odkril čarobno besedo, ki bi nas vendarle pomirila in brez pridržka podpira njegov argument, »da se prodaja živil na tržnici postopoma zmanjšuje in povečuje ponudba neživilskega blaga in gostinskih storitev«, pri tem pa cinično spregleda dejstvo, da je za to povečanje ponudbe blaga in storitev odgovorna prav MOL, saj MOL sklepa pogodbe, izdaja dovolilnice in pobira denar od teh ponudnikov oz. prodajalcev.
Zagotavljamo, da ni čarobne besede, ki bi pripomogla, da bi spremenili naše trdno prepričanje, da je Vodnikov trg neprecenljiva vrednota, ki nas vsa stoletja povezuje s kulturnimi dosežki prednikov, bogatimi arheološkimi ostalinami, kjer je pri urejanju tega trga še ohranjena dragotina našega arhitekta evropskega slovesa, Jožeta Plečnika, in kjer družabno življenje, stiki z ljudmi še danes in prav v sedanjem času še polno živijo.
Pripadniki civilne iniciative Tržnice ne damo smo se v teh letih posvetovali s pokončnimi predstavniki vseh strok, ki se ne obračajo brezvestno po vetru, ki piha v smeri, kakršno diktira oblast in ostajajo zvesti svojim strokovnim etičnim načelom. Vsi odločno nasprotujejo posegom v Vodnikov trg in med takimi ustanovami je tudi naša najvišja znanstvena in kulturna ustanova SAZU, ki je lani na dveh posvetih z županstvom MOL odločno zavrnila posege v Vodnikov trg.
Da so naša neomajna stališča pravilna potrjuje tudi umetnostnozgodovinska stroka Znanstvenoraziskovalnega centra ( ZRC SAZU ), katerega predstavnica gospa dr. Barbara Murovec ogorčeno objavlja sramotni sklep Odbora za kulturo, šolstvo, šport in mladino pri Državnem zboru RS, ki mu predseduje poslanka mag. Majda Potrata, in ga lahko preberete v prilogi.
Vzvišenost arhitekta nad umetnostnozgodovinsko stroko pa v tem pogovoru več kot očitno izkazuje podžupan tudi v vlogi profesorja pri delu s svojimi študenti, saj umetnostne zgodovine sploh ne omenja kot enakopravne stroke in pogovor zaključuje »s spoznanjem, da sta arhitektura in urbanizem med seboj povezani politični disciplini«.
To njegovo spoznanje pa se je v praksi že potrdilo v prejšnjem podžupanovem mandatu z gradnjo garaž pod Kongresnim trgom ( popokane stene uršulinske cerkve in okoliških hiš ) in ceste skozi objekt Cukrarne, kjer so tudi popokale stene šentpetrske cerkve, s sedaj tudi estetsko iznakaženim izgledom operne hiše, ob gradnji katere so popokale stene bližnje stavbe, v kateri je sedež Društva slovenskih pisateljev. Grozodejstvom nad umetnostnimi spomeniki pa ni videti konca, saj uničenje grozi še edini evropsko ohranjeni stavbi svojega časa, Kolizeju, ki jo gospod podžupan zaničljivo imenuje »podrtija«, nevredna ohranitve. Zanj pač očitno ni nakaza grda stavba istega kapitalsko političnega investitorja, ki sedaj skoraj prazna stoji ob pobočju Gradu streljaj od Karlovškega mostu, in to na območju, ki naj bi sicer bilo zaščiteno z »Odlokom o zaščiti grajskega griča«. Zanj očitno tudi ni grda črna gmota parkirne hiše ob šentpetrski cerkvi, tudi ne načrt sprevržene »obnove« Plečnikovega stadiona, za katerega ohranitev si v skladu z veljavnimi predpisi prizadeva neka druga civilna iniciativa, ki jo podpiramo.
Pričakujemo, da se bodo pompozne besede o »varovalni politiki vzdržnega razvoja po sonaravnih načelih in okoljski odgovornosti« uresničevale v dejanjih in tudi ob spoštovanju dosežkov prednikov, ki so naši najdragocenejši kulturni spomeniki, saj nas utemeljujejo v tem prostoru. Tu smo doma, zato ljubimo svoje mesto. Mestna oblast naj se zaveda, da je podedovala eno od najlepših mest v Evropi, ki ga je dolžna negovati in ohranjati tudi v skladu z merili umetnostnozgodovinske stroke, kot ravna vsaka evropska civilizacijska kulturna oblast. Med meščane Ljubljane se ne uvrščajo zgolj športni navdušenci, pač pa tudi okoljsko ozaveščeni ljudje.
S pozdravom Tržnice ne damo,
mag. Marinka Kurilić in Alenka Bizjak
Prilogi: 2 – članek dr. Barbare Murovec (pdf) in članek Alenke Klemenc v glasilu »Umetnostna kronika« št. 29-2010 Umetnostnozgodovinskega inštituta F. Steleta ZRC SAZU
V vednost vsem kulturnim ustanovam in tisku.