V Sloveniji ni več veljavna samo ena zgodovina
Posebna strokovna komisija pri Študijskem centru za narodno spravo (SCNR) je v okviru svojih obveznosti poslala Evropski komisiji naslednjo izjavo o Sloveniji: »Na univerzah še vedno predavajo zgodovinarji, ki so delovali kot orodje komunistične partije, tako denimo v zgodovinski komisiji Centralnega komiteja KP-ja, oziroma taki, ki zagovarjajo le nekoliko modificirano zgodovinopisje prejšnjega režima. Ti seveda vzgajajo učitelje oziroma profesorje (poveličevanje NOB-ja, zanikanje komunističnih zločinov med drugo svetovno vojno itd).«
V tej izjavi sta se prepoznala najbolj znana levo usmerjena zgodovinarja dr. Božo Repe in dr. Jože Pirjevec. Liberalna akademija je kot ideološki center levice takoj sklicala tiskovno konferenco in vzela v svojo zaščito omenjena univerzitetna profesorja. Božo Repe je v znak protesta napisal še posebno odprto pismo predsedniku vlade Borutu Pahorju in še dvema ministroma. Gornja izjava je Repeta tako ujezila, da se posredno zavzema kar za likvidacijo centra, češ da delujejo nezakonito in da je tudi njegovo finansiranje problematično.
Vsaj javni odgovor ministra Gregorja Golobiča na omenjeno pismo ne kaže, da bi vlada hotela postati talec te hajke.
Težava zgodovine je ta, da je to vrednostna veda. Ker pa se vrednote spreminjajo, se spreminja tudi vrednotenje zgodovine in v tem smislu zgodovina ni nikoli dokončno napisana. Če so zgodovinarji v čem enotni, so v tem, da je zgodovino ali posamezna obdobja potrebno vedno na novo napisati.
Druga težava zgodovine je ta, da različne politike in različne oblasti iščejo v njej svojo legitimiteto. Če pa je družba pluralno institucionalizirana in če prihaja iz enega obdobja v drugega in iz enega vrednostnega sistema v drugega, imamo opravka z več zgodovinami oziroma različnimi razlagami istega obdobja. Zato se različni politični subjekti naslanjajo na različne zgodovinske interpretacije.
To je posebno značilno za Slovenijo, ki je izšla iz pol stoletne totalitarno strukturirane družbe, v kateri so bile veljavne samo ene vrednote in ena resnica. Zato smo imeli samo eno, ne pa pluralne interpretacije zgodovine. Ta nepluralna interpretacija zgodovine ima še danes dominantno mesto, zato se srednješolski učbeniki zgodovine niso spremenili, čeprav je struktura družbe postala pluralna.
Poleg te dominante zgodovine, ki je obremenjena z levo ali komunistično noto – saj njeni nosilci zavzemajo dominantna mesta v institucijah – pa so prisotne tudi druge vrste zgodovine. Kot primer takšne drugačne zgodovine naj omenimo knjigo Igorja Omerze o Kocbeku, knjigo Tineta Hribarja z naslovom »Ena je groza«, ali knjigo Tarasa Kermaunerja o Dušanu Pirjevcu, knjige Franceta Bučarja, Tamare Griesser Pečar in številne druge, ki jih od uradnih levo usmerjenih zgodovinarjev ne bi mogli pričakovati.
Zato iz uglednih zgodovinskih krogov prihaja trditev, »da je prostor zgodovinske stroke ideološko popolnoma razdeljen«. Težava v Sloveniji je ta, da je duhovno obremenjena z nestrpnostjo in da se številni subjekti čutijo ogrožene že od drugače mislečih. Zato tudi uradna in dominantna zgodovinska usmeritev težko prenese drugačnost in kar je še bolj pomembno, ne prenese konkurence. Iz njihovih reakcij vidimo, da jih zaradi gornjih ocen straši že možna lustracija, izguba služb in nekakšen Madžarski scenarij pred novo vlado, ki jim po njihovem videnju ne bi bila naklonjena.
Pribiti pa je potrebno, da ocena zgodovinske stroke, kot jo je podal Študijski center za narodno spravo ni nič novega. Takšna ocena je bila v raznih oblikah že večkrat dana in je sestavni del določenega javnega mnenja. V določenem delu javnosti je bila zgodovina in katedra za zgodovino na filozofski fakulteti označena kot levo usmerjena in ne zadosti verodostojna. O tem je pisal Taras Kermauner, ki je zgodovinopisju očital, da uporablja pojmovno kategorialni aparat iz časa komunizma, prav tako ji je Bernard Nežmah pri pregledu zgodovinskih učbenikov očital enostranost in tudi neverodostojnost, knjiga Boža Repeta »Rdeča Slovenija« je tudi dobila neugodno oceno, saj je zamolčala poboje in pela hvalnice Edvardu Kardelju. Da nekateri na katedri za najnovejšo zgodovino na filozofski fakulteti v podajanju novejše zgodovine ne premorejo pluralizma, je tudi znano.
Problematiko dveh različnih zgodovin in dejstvo, »da je prostor zgodovinske stroke ideološko popolnoma razdeljen«, ponazorimo z dvema opisoma istega časa. Nasproti knjigi Boža Repeta »Rdeča Slovenija«, vzamemo knjigo Tarasa Kermaunerja »Med prijatelji, med sovražniki«. (posebno njegov obsežni opis knjige Branka Hofmana o Golem otoku). Ko v teh knjigah beremo čas rdeče Slovenije, dobimo vtis, kot da sta to povsem dva različna časa. Oba ta dva opisana obdobja se izključujeta, izključujeta se tudi resnici tega časa. A vendar dveh različnih in izključujočih resnic o istem času ne more biti.
Primerov kritičnega odnosa, do tistega dela slovenskega zgodovinopisja, ki ga predstavljata dr. Božo Repe in dr. Jože Pirjevec, je bilo kar nekaj. Odgovor Liberalne akademije in njenih dveh zgodovinarjev je takšen, kot da ne želijo priznati, da poleg njihove zgodovine obstaja na Slovenskem tudi druga in drugačna zgodovina, in tudi takšna, ki je kritična do njihove leve usmerjenosti. To pa ne pomeni, da ta zgodovina nima potrebne legitimitete in da ne dosega ustrezne profesionalne ravni, pa naj Božo Repe in Jože Pirjevec o njej še tako nespodobno govorita.
Obsežna polemika, ki jo v svoji veliki ogroženosti sproža dr. Božo Repe in iskanje pomoči kar pri predsedniku vlade in ministrih, je na nizki ravni. Njegova zaznava samega sebe, svoje pomembnosti in družbenega ter zgodovinskega dogajanja v okolju, pa je neresnična in tudi neprepričljivo skonstruirana. Njegovo novo zgodovinsko »odkritje«, ki je seveda ideološke narave, je to, »da je obdobje pravega totalitarizma bilo do petdesetega leta« in »tudi gradiva, ki bi dokazoval nasprotno, v Sloveniji ni možno najti«. Potemtakem Igorju Omerzi ni potrebno iskati raznih dokumentov s katerimi brska po gnojišču revolucije, ker takih dokumentov enostavno ni.
Za Zavod za oživitev civilne družbe:
Mag. Andrej Aplenc
Viktor Blažič
Dr. Stane Granda
Dr. Janez Jerovšek
Dr. Milan Orožen Adamič
Žarko Petan